Naročnik je na podlagi ZJN-3 v delu izkazovanja ekonomske in finančne sposobnosti upravičen zahtevati bonitetno oceno. Namen predložitve ustrezne bonitetne ocene je ugotavljati finančno stabilnost poslovanja ponudnika in s tem njegovo finančno zmožnost za izvedbo naročila ter je finančni kazalec, ki ga zakon dopušča. Pri določanju višine bonitetne ocene mora naročnik upoštevati za kakšno vrednost in vrsto gradnje gre. Iz Smernic za javno naročanje gradenj (marec 2023), ki jih je pripravil Direktorat za javno naročanje Ministrstva za javno upravo (v nadaljevanju: smernice DJN) izhaja, da je bonitetna ocena najmanj SB6 (ali boljša) primerna, saj še izkazuje stabilnega ponudnika in da naj se višji bonitetni razred praviloma ne zahteva. Iz smernic izhaja tudi, da je bonitetna ocena SB5 le izjemoma dopustna, kadar gre za kompleksno gradnjo, financiranje pa je zagotovljeno iz evropskih skladov in je treba gradnjo izvesti v določenem roku.
Državna revizijska je nedavno v sklepu št. 018-112/2023-4 z dne 9.10.2023 presojala, ali je zahteva naročnika po bonitetni oceni SB5 primerna ali ne. Vlagatelj je naročniku očital, da naročnik višine(prag) bonitetne ocene ni določil v povezavi in sorazmerno glede na predmet naročila oz. ni imel za omejevanje konkurence med ponudniki z določitvijo spornega pogoja objektivno utemeljenih razlogov.
Dkom je pritrdila vlagatelju, da z smernic DJN res izhaja, da je primerna ocena (za javna naročila gradenj) za preveritev finančne sposobnosti najmanj SB6 (ali boljša), saj še izkazuje stabilnega ponudnika, vendar pa smernice DJN za naročnika niso zavezujoče, saj predstavljajo (le) orodje, ki ga pripravljavci smernic priporočajo naročnikom za uporabo, ker dajejo usklajena napotila, usmeritve in predloge, kako naj praviloma poteka postopek javnega naročila. Zakonitost višine bonitetne ocene je posledično potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru. Državna revizijska komisija je v konkretnem primeru ugotavljala, da naročnik v zvezi z zatrjevano kompleksnostjo gradnje ni predstavil nobenih okoliščin, zaradi katerih bi bilo mogoče predmetno gradnjo (ki se izvaja po postopku naročila male vrednosti) označiti za kompleksno, pojasnil pa tudi ni, v čem bi sama kompleksnost gradnje, če bi bila izkazana, utemeljevala določitev stroge bonitetne ocene SB5 glede na kazalnike bonitetne ocene SB6 (ali slabše). Razumljivo je prizadevanje naročnika v smeri čimprejšnje izvedbe predmeta javnega naročila (pri čemer je primarno naročnik tisti, ki mora ustrezno pravočasno načrtovati in začeti s postopkom javnega naročanja), ki bi v določeni meri prispeval tudi k hitrejši rešitvi stanovanjske problematike in strinja se Državna revizijska komisija, da morebiten nastanek položaja, ko izvajalec ne bi bil sposoben poravnavati svojih obveznosti, lahko predstavlja tveganje za nepravočasno izvedbo tako predmeta javnega naročila kot tudi drugih omenjenih del. Vendar pa opisane okoliščine, na katere se sklicuje naročnik, po presoji Državne revizijske komisije, same po sebi ne predstavljajo posebnih razlogov, s katerimi bi naročnik lahko opravičil sporno višino bonitetne ocene. Tudi na tem mestu gre izpostaviti, da naročnik (upoštevaje nadpovprečno zmožnost gospodarskih subjektov z bonitetno oceno SB5 in SB6 za poravnavanje svojih obveznosti ter hkrati njuno dovzetnost za spremembe na trgu in finančne šoke) ni predstavil nobenih posebnih okoliščin, s katerimi bi utemeljil, da je tveganje izvedbe predmetnega javnega naročila pri gospodarskem subjektu z bonitetno oceno SB5 zmanjšano do te mere, da je določitev te (stroge) bonitetne ocene opravičljiva.
V povzetku zapisanega je Državna revizijska komisija v sklepu št.: 018-112/2023-4 zaključila, da da naročnik v obravnavanem primeru ni navedel objektivnih opravičljivih razlogov, ki opravičujejo določitev bonitetne ocene SB5, posledično pa je vlagatelj uspel izkazati, da naročnik zahteve glede bonitetne ocene ni oblikoval skladno s 76. členom ZJN-3 ter 5., 7. in 8. členom ZJN-3.
Nedavni komentarji