ZJN-3 določa, da se postopek s pogajanji brez predhodne objave iz skrajne nujnosti izvede takrat, kadar ni mogoče spoštovati rokov za odprti ali omejeni postopek ali konkurenčni postopek s pogajanji, ne določa pa tudi postopka naročila male vrednosti (v nadaljevanju: NMV).

V odprtem ter omejenem postopku in konkurenčnem postopku s pogajanji so zakonsko urejeni roki relativno dolgi (cca. 30 dni, šteto od posameznega opravila v postopku), med tem ko roki za izvedbo posameznih aktivnosti v postopku NMV niso določeni. To pomeni, da so naročniki pri določanju rokov dolžni spoštovati splošno pravilo iz prvega odstavka 74. člena ZJN-3, ki določa, da morajo javni naročniki pri določanju rokov za prejem ponudb upoštevati zlasti kompleksnost javnega naročila in čas, ki je potreben za pripravo ponudbe.

Ker ima naročnik pri določanju rokov v postopku NMV relativno proste roke, se kot povsem smiselno postavi uvodoma postavljeno vprašanje. Kje je torej ločnica za uporabo enega od navedenih dveh postopkov?

Ta ločnica oziroma razlog, ki dopušča uporabo postopka s pogajanji brez predhodne objave je ravno v skrajni nujnosti, ki terja potrebo po čimprejšnji pridobitvi oz. izvedbi naročila, ki ga naročnik potrebuje zaradi zaščite prizadetega javnega interesa.  Postopek s pogajanji iz skrajne nujnosti namreč ne vključuje javne objave javnega naročila, medtem ko postopek NMV ga. Prav tako v postopku s pogajanji iz skrajne nujnosti ni potrebno upoštevati obdobja mirovanja iz 92. člena ZJN-3, ki ga je pri postopku NMV (če le ni bila prejeta samo ena ponudba) potrebno. Določene posebnosti so tudi v zvezi z objavo odločitve o oddaji naročila.

Vse navedene aktivnosti, ki so pri postopku NMV obvezne, terjajo svoj čas, ki naročniku, ki zelo hitro do nujno potrebuje naročilo, odlašajo njegovo pridobitev in ravno to predstavlja oviro za izvedbo postopka NMV oziroma utemeljuje uporabo postopka s pogajanji brez predhodne objave iz skrajne nujnosti.